V Tehnoparku Celje smo v sodelovanju z MOVITom (nacionalno agencijo programov Erasmus+: Mladina in Evropska solidarnostna enota), organizirali z naslovom Pot do vključujočih projektov – Kako v projektih upoštevati načelo nediskriminacije. Na posvetu so različni strokovnjaki s področja enakosti, nediskriminacije in dostopnosti, izmenjali izkušnje in priporočila za bolj vključujoče in dostopne projekte.
Uvodoma je Mitja Blažič, strokovni sodelavec Zagovornika načela enakost, opredelil ključne pojme:
Načelo enakosti: določa, da moramo biti vsi, ne glede na naše osebne okoliščine, deležni enake obravnave. ”Enaka obravnava ne pomeni, da delamo z vsemi enako, ampak da imamo vsi enake možnosti, da moramo biti vsi enakopravni pred zakonom.”
Diskriminacija: v širšem smislu pomeni vsakršno drugačno obravnavanje. V ožjem smislu, na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo, pa je opredeljena kot vsakršno neupravičeno neenako/slabše obravnavanje. Diskriminacija obstaja, če so izpolnjeni vsi elementi diskriminacije:
- obstajati mora osebna okoliščina zaradi katere je bil človek slabše obravnavan, npr. spol, narodnost, rasa, etnično poreklo jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolna identiteta, spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazba ali katerakoli druga osebna okoliščina,
- nastati mora na enem od šestih definiranih področij – delo in zaposlovanje, socialna zaščita in socialne ugodnosti, zdravstveno varstvo, vzgoja in izobraževanje, trg dobrin in storitev, članstvo v sindikatih,
- biti mora ena izmed oblik diskriminacije – neposredna, posredna, nadlegovanje, spolno nadlegovanje, pozivanje k diskriminaciji, navodilo za diskriminacijo, povračilni ukrepi oz. viktimizacija; hujše oblike diskriminacije pa so množična diskriminacija, večkratna diskriminacija, dolgotrajna ali ponavljajoča diskriminacija, diskriminacija otrok ali drugih slabotnih oseb,
- obstajati mora poseg v neko zavarovano dobrino, pravico, svoboščino,
- obstajati mora vzročna zveza med osebno okoliščino in posegom v pravico,
- ne sme spadati med izjeme od diskriminacije.
V Sloveniji imamo dva samostojna, državna organa, ki varujeta pred diskriminacijo: Varuh človekovih pravic in Zagovornik načela enakosti. Prvi skrbi za cel spekter človekovih pravic in je odgovoren le v primerih, ko je kršitelj država. Drugi pa skrbi samo za eno od človekovih pravic – pravica do nediskriminacije ter varuje tudi v primerih, ko je kršitelj zasebnik/podjetje.
V osrednjem delu dogodka je potekala okrogla miza, na kateri so Mija Pungeršič (programska delavka za področje socialnega vključevanja, Movit), Veronika Rot (Služba za dostopnost programov, RTV Slovenija), Sašo Kronegger (3P izobraževanje in svetovanje ter Zavod OS) in Nena Bibica (vodja nacionalne kontaktne točke programa CERV), razpravljali o izkušnjah in priporočilih, kako razvijati bolj dostopne in vključujoče projekte.
Nena Bibica je poudarila pomen strateškega načrtovanja vključujočih projektov, ne samo zaradi točk, ki jih bodo s tem organizacije pridobile na določenem razpisu, pač pa zato, ker bo tak projekt na koncu imel veliko večji vpliv. Prav tako je poudarila pomen čezsektorskega in interdisciplinarnega sodelovanja, pomen medsebojnega učenja in deljenja izkušenj, kako dogodke, projekte in rezultate razvijati dostopne za vse.
Mija Pungeršič je predstavila delo Movita na področju socialnega vključevanja in nediskriminacije. Organizacijam nudijo individualno podporo pri načrtovanju in izvajanju vključujočih projektov, organizirajo pa tudi delavnico Vključevanje+, ki je namenjena spoznavanju različnih vidikov vključevanja mladih z manj priložnostmi.
Sašo Kronegger je izpostavil, da se zavest o pomenu vključujočnosti na vseh ravneh družbe sicer povečuje, opozarja pa na pogosto prezrto težavo pri izvajanju projektov – vključevanje vseh ljudi v vse projektne aktivnosti. Kot primer je navedel: “invalidne osebe so povabljene samo na dogodke o vključevanju, ne pa tudi na dogodke o npr. razvijanju grafične podobe projekta”.
Veronika Rot je predstavila Službo za dostopnost programov, oddelek na RTV Slovenija, kjer si prizadevajo za sistematično vpeljevanje tehnik dostopnosti in njihovega razvoja v vseh fazah nastanka vsebin – produkcijski, vsebinski in distributerski. Omenila je nekaj primerov – portal dostopno.si, enostavno.info, kjer sledijo standardom dostopnosti, kot npr. uporaba primernih barv in kontrastov, zvočnih opisov, zvočnih podnapisov, možnost tolmača za slovenski znakovni jezik, ipd. Opozorila je, da so tehnike dostopnosti lahko koristne za vse, saj jih lahko vsak izmed nas v določenih življenjskih okoliščinah potrebuje ter poudarila pomembnost sodelovanja z organizacijami, ki lahko ponudijo povratne informacije in testirajo rešitve in nenazadnje povedo kakšne so njihove potrebe.
Posvet je pokazal, da je dostopnost pomemben del vključujočega razvoja in implementacije projektov. Vseh pet govorcev se je strinjalo, da je pomembno začeti z majhnimi koraki ter se na poti zagotavljanja vključujočnosti medsebojno učiti, misliti heterogeno ter dajati dober zgled. Ključna priporočila, ki jih je posvet ponudil pa so:
- Dostopnost je potrebno vključiti že v zasnovo projektov.
Misliti moramo na fizično dostopnost (velikost dvigal, možnost klančin, ustrezni sanitarni prostori), senzorno dostopnost (možnost tolmačev, slušnih zank) in informacijsko dostopnost (ustvarjanje materialov v lahkem branju, uporabiti standarde dostopnosti spletnih strani, možnost brajice).
- Ustvarjanje čezsektorskih in interdisciplinarnih partnerstev.
Sodelovanje različnih organizacij, iz različnih sektorjev, omogoča medsebojno učenje, izmenjavo znanj in razvoj inovativnih vključujočih rešitev.
- Ustvarjanje strateških projektov, ki jim lahko omogočimo kontinuiteto.
- Na spletnem mestu Zagovornika načela enakosti poiskati dodatne informacije o varstvu pred diskriminacijo, Zagovornikovi sodelavci zagotavljajo tudi usposabljanja za izboljšanje razumevanja in poznavanja varstva pred diskriminacijo ter razvoja kompetenc in veščin za zagotavljanje enake obravnave in enakih možnosti.
Kot so zapisali na MOVIT-u: “Ugotovili smo, da so tudi sinergije med programi tiste, ki vodijo v bolj 𝑣𝑘𝑙𝑗𝑢𝑐̌𝑢𝑗𝑜𝑐̌𝑜, 𝑟𝑎𝑧𝑛𝑜𝑙𝑖𝑘𝑜 𝑖𝑛 𝑛𝑒𝑑𝑖𝑠𝑘𝑟𝑖𝑚𝑖𝑛𝑎𝑡𝑜𝑟𝑛𝑜 𝑑𝑟𝑢𝑧̌𝑏𝑜, zato bomo s sodelovanjem nadaljevali tudi v prihodnjem letu.”
V drugem delu dogodka, so v živi knjižnici o svojih izkušnjah govorili: Igor Miljavec, Društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica; Veronika Rot, Služba za dostopnost programov, RTV Slovenija; Sašo Kronegger, 3P izobraževanje in svetovanje ter Zavod OS; Mija Pungeršič, Movit; Daša Peperko, facilitatorka; Andreja Turk, Društvo za kulturo inkluzije.
Udeleženci so v okviru omizij na podlagi razprave oblikovali predloge za bolj vključujoče projekte. Izpostavljeni so bili naslednji ključni elementi:
- vzpostavitev info točk, ki bi omogočile enostaven dostop do ključnih informacij in storitev za vse ter spodbujale ozaveščanje in sodelovanja med različnimi deležniki, ki delujejo na področju dostopnosti;
- izobraževalni programi o dostopnosti kot pomoč za boljše razumevanje in implementacijo praks;
- medsebojno sodelovanje organizacij za izmenjavo znanj in virov ter razvoj skupnih strategij za dosego enakih možnosti za vse;
- izvedba ciljnih anket za vpogled v specifične potrebe ranljivih skupin, za učinkovitejše načrtovanje vključujočih projektov, prilagoditev projektov in storitev;
- razvoj priročnika za organizacijo univerzalno dostopnih dogodkov z jasnimi minimalnimi standardi dostopnosti – praktično orodje za organizatorje dogodkov, ki bi vsebovalo priporočila za zagotavljanje dostopnosti dogodka;
- omogočanje enakih možnosti za vse, z upoštevanjem potreb širših skupin, ne le oseb z oviranostmi. Dostopnost ne sme biti omejena le na določene skupine, temveč naj obsega rešitve, ki izboljšujejo izkušnje vseh uporabnikov;
- projektni laboratorij za sinergijo med različnimi zasnovami projektov – za ustvarjanje novih idej in rešitev prek skupnega dela različnih deležnikov;
- tržnica in seznam dobrih praks inkluzivnih projektov;
- oblikovanje dostopnih spletnih strani z informacijami za vse.